Klemen Pisk

Mirna Bratož

Vprašanje resničnosti in postmodernizem v poeziji Klemena Piska

      Človek je že od nekdaj ustvarjal poezijo. V trenutkih, ko se je začel zavedati samega sebe in sveta naokrog, je občutil potrebo, da izrazi svoje občutke in svoje nerazumljivo dojemanje sveta – iz česar se je rodila Poezija. A vendar lahko njene lepote “negujejo” le tisti, ki so zmožni videti svet na drugačne načine in ki občutijo intenzivnost vsakdanjih običajev. Eno od zanimivejših pesniškim imen na Slovenskem je gotovo Klemen Pisk (1973), ki je do sedaj izdal tri pesniške zbirke: Labas vakaras (1998),  Visoko in nagubano prapočelo (2000), Mojster v spovednici (2002). Kot predstavnik najmlajše generacije močno občuti netrdno in uničljivo naravo posameznika, ki v svetu nima nikakršne moči. Zaveda se, da ta nemoč prihaja ravno iz nezmožnosti človekovega razumevanja sveta; iz njegove nezmožnosti definirananja in zatorej slikanja le-tega. Zato se bom v pričujočem članku o Piskovi poeziji osredotočila predvsem na problem resničnosti: ali je ta posamezniku sploh dosegljiva oz. ali kaj takega sploh obstaja. V tem aktualnem problemu vidim možnost, da izbrano poezijo primerjam z danes najizrazitejšo literarno smerjo – postmodernizmom, saj sem pri natančnejšem branju ugotovila, da je taka primerjava možna in smiselna. 
      Posvetila se bom predvsem pesniški razlagi dojemanja resničnosti, ki se v določenih primerih ujema s postmodernistično razlago tega pojma. Najprej pa bi želela predstaviti današnje pojmovanje jezika, in sicer v primerih pesmi in v nadalje razloženih teorijah, ki razlagajo jezik kot glavni ustvarjalec prepada med poimenovanjem in stvarnostjo. V osrednjem delu se bom nato osredotočila na razlaganje avtorjevih motivov in njihove vloge, saj so le-ti tisti, ki jih lahko obravnavamo kot stvarne ali le kot lingvistične pojme. 
      Članek bo v večini posvečal razčlenjevanju idejne plasti pesmi. Če povzamem po J. Kosu, naj empiričnoanalitična raziskava praviloma vsebuje tako vsebino kot formo postmodernističnih besedil.[1] A vendar bi bil tak poskus do neke mere prezahteven, poleg tega pa bi si tu upala predpostaviti, da je formalna zgradba pesmi pri mlajših avtorjih, kakor je Pisk, vendar v večini podrejena idejam, ki jih izražajo, kar otežuje poglobljeno formalno analizo. Le-ta bo sicer vključena v interpretacijah pesmi, kolikor bo ta smiselna in kolikor pesmi same to omogočajo.
      Glavni predmet Piskovega zanimanja je jezik.. To je med drugim razvidno že iz naslova zbirke Visoko in nagubano prapočelo. Ob branju poezije ugotovimo, da gre za metaforično pojmovanje jezika kot daljnega začetnika in stvaritelja sveta, ki je obstajal pred obstojem vsega drugega in prav zato postane ustvarjalec in nosilec pomena vsega stvarnega. Kljub temu pa se Pisk v svoji poeziji zaveda tudi rušilne moči jezika, saj ko le-ta enkrat izgubi svojo lastnost, da pripisuje stvarem pomen oz. ustvarja njihovo identiteto, ostane jezik le prazna moč, le lepa beseda. To je mogoče opaziti v pesmi Bal bal, kjer se Pisk po opisovanju trdne stvarnosti (hiše, golide) naposled izgubi v subjektivnem pojmovanju (ideja), oboje pa nato zajame besedna stvarnost tako, da se nam zdi, da se vse za nami ruši, hiše in celotna objektivna realnost; subjektivnost se za tem pokaže kot neosvobajujoča (ne pojde na prejo kot ptiček na vejo). Tako ostane na koncu le beseda, ki pa ne prizanaša ničemur: Bal Bal, vse si požgal… Bal je namreč (feničanski) bog, ki mu pripisujejo prvinskost in je nosilec vseh negativnih energij, gospodarja Hada, ki na koncu prevlada nad Smrtjo, kar pomeni, da zmaga nad človečnostjo, saj je smrt njena glavna in najizrazitejša lastnost.
      V neki drugi pesmi pripiše takšno nemoč tudi poeziji, hkrati pa tudi pesniku, ki se pred to nesmiselnostjo brani le s podaljševanjem in vztrajanjem pri le-tej, saj je to njegova poglavitna naloga:         
      Poezija je mimikrija, skrivališče nespametnih prerokov.
      Kot nestrupena muha se potuhne pesnik v njenih živih barvah
      in se z verzi na daljavo brani pred poetičnimi škrati.
      Ideja o nezadostnosti jezika in njegovi nezanesljivosti pa ni lastna le Pisku, temveč je temeljnega pomena za razumevanje najsodobnejše poezije in literature nasploh. Ko je jezik v modernizmu prvič izgubil funkcijo neovirane povezave  nečesa nelingvističnega[2] kot ga označi R. Rorty, se pojavi nekakšna praznina med jezikom in svetom, ki ga jezik lahko dojame. Ta ni bila nikoli »zakrpana«, ampak se je le vedno bolj poglabljala. Jezik tako ni več le subjektivni medij, ki zvezno prenaša in formira subjektivne vrednote, temveč postanejo le-te del stvarnega (objektivnega) sveta in so zato enako nedosegljive za domet jezika. Rorty zato pravi, da je današnja naloga misleca, da se reši pojmovanja po principu nasprotij in oblik intelektualnega in kulturnega življenja, ki ga le-te oblikujejo,[3]  s čimer misli na nujno zanikanje t.i. binarnih opozicij, kot jih predstavljata ravno nasprotje subjektivno – objektivno, ali pa stvarno – pojmovno, ki so predstavljale nekakšen platonični način dojemanja sveta, ki je vladal človeškemu pojmovanju sveta vse od Platonovih časov. Tako se oblikuje jezik, ki niti z objektivno niti s subjektivno stvarnostjo ni v nikakršni povezavi. Derrida v Teoriji dekonstrukcije pravi, da bo jezik zagotovljeno izdal vsak poskus lastne transcendence,[4] kar nas pripelje do spozananja, da ostane jezik le še samemu sebi  namen.
      Preden se lotim analize motivov iz pesmi Klemena Piska, moram predstaviti nekaj teoretičnih izhodišč, ki bodo razlagala potek nadaljnjih interpretacij. Te predvsem slonijo na dekonstrukcijski metodi Jaquesa Derride, ki temelji na razčlenjevanju pesniškega jezika, ta pa je naše edino orodje za razumevanje resničnosti sveta.  
      Če uporabim Derridovo terminologijo, ki jo je le-ta prevzel po Saussureu, lahko označim jezik, ki ga predstavljajo besede in besedne zveze, kot sklop različnih označevalcev, katerih stvarna podlaga je tisto, kar imenujemo označeno.[5] Derrida opiše označevalec kot tisto, kar mora biti mogoče prepoznati v njegovi formi kljub vsej različnosti in skoz različnost empiričnih značilnosti, ki ga lahko modificirajo […] ki mu jih nujno prizadeva tisto, čemur pravimo empirični dogodek; to pa implicira dejstvo, da je stvarnost nestalna in spremenljiva, zaradi česar tudi ne more sovpadati s formalno stabilno strukturo označevalca. Prav zaradi tega pa postane tudi označevalec, kljub svoji formalni nespremenljivosti, pomensko enako nestalen in izmuzljiv. Logično temu sledi Derridova izjava, da se je razlika med realnostjo in reprezentacijo, med resničnim in imaginarnim, med enostavno prezenco in ponovitvijo vselej že začela brisati.[6]
      Tu je potrebno razumeti vlogo motiva, saj je namreč nejasno, na katerega od prej omenjenih pojmov se le-ta nanaša. Motiv je, če povzamemo po Kosu, snovni element vsebine, nosilec običajno konkretnega pomena […] in je konkretna podlaga, vendar pa nam to še vedno ne pove, ali tako postmodernističnemu motivu pripišemo funkcijo nejezikovne ali zgolj lingvistične narave.  Derrida pravi, da če je pomen znaka (= motiva?) določljiv šele z razliko do drugih znakov (motivov), potem velja to tudi za druge znake – ki to niso, kar nam pove, da je pomen določenega motiva odvisen zgolj od drugih motivov, ki ga tako potencialno določujejo. Kljub vsemu pa je to nemogoče, saj je pomen med znaki vedno prenosljiv in tako nikoli popolnoma prisoten, v čemer vidimo odsotnost pomena v kakršnem koli prostorskem ali časovnem dometu. 
      P. Brooker bi lahko dodal, da so zaradi tega kot reakcija tradiciji novejši pesniki presekali arbitrarno zvezo med besedo in svetom, da bi ustvarili […] nov stavek, ki se ne bi nanašal na karkoli.[7]  
      Ob branju poezije Klemena Piska sem zasledila lastnosti, ki bi jih lahko povezali s predstavljeno teorijo. Najbolj zanimivo vprašanje je ravno tisto, ki se ukvarja s problemom časa kot zagotovila oz. nezagotovila resničnosti.
      Pisk se v svoji poeziji poglobljeno ukvarja predvsem s kulturnozgodovinsko tematiko, pristop k njej pa bi največkrat lahko opisali kot kritičen. Pesnik se predvsem posveča vprašanju, ki ga zastavlja zgodovina kot objektivna izpričevalka »življenja sveta«, kateri vedno nasprotuje logika subjekta, njega samega kot umetnika, ki te objektivnosti ne zaznava. Zato ne preseneča, da je zgodovina velikokrat prisotna v njegovih pesmih, vendar pa se Pisk sooča s problemom njene definicije, pojmovanja, saj je le-ta nedostopna v svoji skrivnostnosti, nedosegljiva ali pa celo tista, ki povzroča njegovo neučinkovitost kot umetniškega ustvarjalca. V pesmi Kje ste? na primer pove:
      Zaman sem vas klical v krčevitem ritmu oholosti,
      neuspešno izrekal uroke, zvedavo poslušal vaše odmeve,
      a nisem vas mogel zgrabiti za brado.
      (Doseči preteklost pomeni ujeti sleherno dlako vaše podobe.) 
      Za Piska torej lahko trdimo, da je njegovo dojemanje časa takšno, kot ga običajno poznamo: linearna premica, po kateri se je premikalo človeštvo, prestavljeno iz subjektivnega dojemanja v nek zunanji, objektiven svet, ki pa avtorju ne predstavlja zagotovila resničnosti. Kritik postmoderne dobe G. Vattimo pravi, da je ena od najbolj sprejetih karakterizacij postmoderne dobe prav ta, ki v njej vidi konec zgodovine…  to je razumevanje ljudskega bivanja v sklopu edinstvenega toka, katerega smisel je osvoboditev.[8]
      S tem nam Vattimo sporoča, da je konec zgodovine pravzaprav enak izgubi upanja, da se časnosti lahko kadarkoli osvobodimo (npr: smrt kot dogodek, ki predstavlja večno odrešenje), saj je čas le lažen pojem subjektivne, še manj pa objektive vrednosti.
      V Piskovi poeziji je opazno, da konec takšnega pojmovanja sveta ne prinaša večnosti ali odrešenja, saj bi bilo to le vzpostavljanje neke nove metafizične realnosti, ki je prav ta, ki jo zanika. Konec dojemanja časa na tak način pa povzroči pri avtorju vzpostavitev stanja, ki nima več pomena in vrednosti.
Navidezna idejnost, ki jo sporoča Pisk, je vendarle premalo, da bi lahko s preveliko gotovostjo govorili o prisotnosti postmodernističnih prvin.  Prav zaradi tega se je potrebno za razlago spustiti v podrobnejšo analizo. Poglejmo si pesem, v kateri se bo ob izpostavitvi s časom povezanega motiva pokazalo, da gre tu resnično za prej naštete lastnosti motivike. 
     
      Selitev

      Paket, ki ga je poslala Lisa Linder, Stiegaregatan 9,
      4324 Skovde, Sverige, ni bil nikoli odprt. Odkril sem
      ga po petih letih, ko sem brskal po predalih, da bi
      pospravil za seboj. Selim se, in ko se človek seli,
      mora obračunati s preteklostjo. Ne vem, zakaj ga toliko
      časa nisem odprl. Verjetno sem zaupal intuiciji, ki me
      je neštetokrat posvarila pred nevarnostjo. A zdaj, ko
      odhajam, ne morem ničesar izgubiti. Trgam ovojnico,
      potne roke mi polzijo po orumenelem papirju in segajo
      v globino. V notranjost njenih idej. Lisa je poslala vlažno
      spodnje perilo – in fotografijo lastne golote, ki še vedno
      diši po parfumu.

      Lisa? Zakaj …

      Ne sliši me in ribari na bregu zaledenelega jezera
      - in vsako ribo, ki jo ujame na trnek,
      nabode s harpuno skrivnosti.

      Pesem Selitev je zanimiva predvsem zaradi vloge motiva paketa, ki je povezan s subjektovo preteklostjo in je pravzaprav glavni nosilec sporočilnosti v pesmi. A vendar motiv sam po sebi nima pravega pomena, saj je kot tak le neka stvar v njegovem življenju, za katero se niti sam že dolgo ni zmenil. Tudi vse, kar o paketu vemo, kot na primer da ga je poslala neka Lisa iz Švedske pred petimi leti, nam govori samo o neki dolgočasni stvarnosti in nam pod nobenim pogojem ne razkriva bistva in namena tega paketa. Ta je sam po sebi le materija, del stvarnosti in ga torej lahko vidimo kot zgolj nepotrebno in nepomembno substanco.
      Prav zato moramo - če želimo spoznati pravi pomen bistva motiva - poiskati v pesmi druge motive, ki bi njegov pomen lahko definirali. Če tega ne naredimo, ostane paket brez smiselnega pomena, tako pa pravzaprav izgine v nezmožnosti definiranja samega sebe. 
      Tisto, kar se zdi, da v pesmi najbolj zaznamuje paket je njegova preteklost, ki je hkrati njegov izvor. Poslan je bil pred petimi leti, prav to pa zgradi okoli njega neko skrivnostnost, v kateri lahko vidimo potecialni izvor njegovega bistva oz. pomena. Kljub vsemu ne smemo razumeti te skrivnostnosti oz. njegove preteklosti kot lastnost, ki zgolj definira njegovo materijo,[9] saj je le-ta nesposobna biti nosilka pomena. Preteklost, iz katere paket izvira, je šele možnost razumevanja njegovega pomena; se pravi način,[10] ki nam nakazuje pot razumevanja.  
      Subjekt si tako želi v pesmi priti do smisla in razvlozlati skrivnostnost paketa, s tem da mora obračunati s preteklostjo, odpreti paket  in se soočiti z njegovo vsebino. Soočenje z vsebino bi mu tako na nek način vendarle odkrilo nekatere spomine iz preteklosti, katere je sam morda izbrisal iz spomina, in to namerno ali nenamerno. Soočenje z vsebino bi pomenilo povrnitev v tiste situacije in tiste kraje, ki jih že dolgo ni v njegovi zavesti. Po drugi strani pa lahko to razumemo tudi obratno, saj je možno, da se subjekt boji vsebine, ne pa preteklosti same, kar bi pomenilo, da se mora soočiti s preteklostjo prej, kakor pa z vsebino paketa. Obe možnosti sta vsekakor povezani in ne nujno izključujoči; v vsakem primeru nakazujeta medsebojno povezanost obeh pojmov oz.  motivov: paketa in njegove vsebine.
      A vendar je rezultat njegovega »poguma« popolnoma drugačen od tistega, kar bi pričakovali v navadnem paketu, saj mu je Lisa poslala vlažno spodnje perilo in fotografijo lastne golote, ki še vedno diši po parfumu. To razkrije nenavadno vsebino, hkrati pa njegovo drugačnost po naravi, ki subjektu ni razumljiva, saj pravi: Lisa? Zakaj …  S soočenjem oz. obračunom, kakor temu reče Pisk, subjekt ne pride do spoznanja bistva paketa, saj mu je bilo s tem zastavljeno le novo vprašanje, odgovora na tistega, ki ga je upal dobiti, pa ni dobil.
      Smiselnost paketa tako ostaja neznana, vse kar spoznamo je le njegova vsebina, katere edina lastnost pa nima epistemološke vrednosti, temveč edinole mogoče estetsko. A vendar smo to idejo izpostavili že poprej; vsebina je namreč le materija, ki ne more vsebovati smisla (bistva), poglabljanje v njeno globino pa je tako samo po sebi enako nesmiselno.
      Čeprav je smiselno sklepati, da obstaja med vsebino paketa in njegovo preteklostjo neka povezava, preko katere bi lahko sklepali o pomenu enega ali drugega pojma, je videti, da le-te tu ni. Lahko si razlagamo, da je subjekt že prej dvomil v možnost obstajanja česa takega, t.j. zmožnosti, da se pojav enega ali drugega motiva razjasni; ko pravi da je […] verjel intuiciji, ki me je že neštetokrat posvarila pred nevarnostjo; kljub temu pa je bil zanj, kot tudi za bralca, tak razplet nepričakovan.
      Poleg tega, da preteklost kot motiv izgubi svojo zmožnost »dajanja« pomena, se zdi, kakor da ta preteklost prav zaradi tega ne more več obstajati kot neka zgodovinsko oziroma kakorkoli drugače v času zaznamovana točka, temveč postane časovno popolnoma neoznačljiva. To pomeni, da je preteklost pravzaprav mnogoplastna. Razdrobljena je v segmente, ki so zgrajeni iz trenutkov, kar se v pesmi kaže kot število različnih časovnih situacij, na katere nakaže avtor. Te so čas njegovega poznanstva z Liso, čas, v katerem je bil paket sprejet, in pa ta skorajšnja sedanjost, v kateri subjekt paket odpira, od katerih pa so vse situacije enako izmikljive in nestalne; zato pa tudi vse enako brez moči pri »določevanju« pomena paketa. 
      Interpretacijo te Piskove pesmi sem izbrala ravno zaradi tega, ker sta motiva »neznačnosti« in časovne fragmetiranosti najbolj očitna. Kljub temu pa lahko podoben vzorec zasledimo v veliko njegovih pesmih, kot so npr. Iluminacija, Kje ste?, Helena, Stravinski …
      V svojem članku sem se posvetila le majhnemu delčku poezije Klemena Piska. Raziskava postmodernističnih prvin neke poezije zahteva širok vpogled v vsak zorni kot poezije, kar pa je za obseg raziskave, kot je ta, veliko premalo. Dekonstrukcijska metoda analize besedil prav tako ni zagotovilo prisotnosti postmodernističnih prvin, vendar pa se z njeno uporabo le-te hitro pokažejo.
      V poeziji Klemena Piska vidimo, da avtor kaže zrelo razmišljanje o aktualnih problemih, predvsem pa to pokaže na način, ki vključuje vse lastnosti razvitega pesništva. Kot pesnik je soočen s sliko sveta, ki je le s težavo izražena skozi kakršenkoli medij, še posebej jezik. Vloga pesnika v takem svetu je težka, a vendar je videti, da vztraja, še več – iz njegove poezije je razvidno, da poseduje zagnanost in energijo, ki bi jo verjetno lahko pripisali njegovemu mladostnemu zagonu. V poeziji si ustvarja pot skozi nesmiselnost in nedoločljivost sveta, ki ga obkroža, kar smo lahko videli pri njegovem pojmovanju resničnosti in časa, ki le-tej pripada.
      Piskov pesniški jezik je dovolj razvit, da zazna in posreduje vse probleme, ki jih zaznava, poleg tega pa je živ in barvit, kar naredi poezijo razumljivejšo in privlačnejšo.  To je tisto, kar je v sodobni poeziji, ki več ne premore smiselnih povezav med mislimi, kaj šele besedami ali stavki, najtežje.

Viri in literatura:

¨     Brooker, Peter (1996): Modernism/Postmodernism. New York: Longman.

¨     Brooker, Peter & Widdowson, Peter (1996): A practical reader in contemporary literary theory. Hertfordshire: Prentice Hall/ Harvester Wheatsheaf.

¨     Debeljak, Aleš (1999): Na ruševinah modernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

¨     Derrida, Jaques (1988): Glas in Fenomen. Ljubljana: Škuc, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

¨     Friedrich, Hugo (1972): Struktura moderne lirike. Ljubljana: Cankarjeva založba.

¨     Jameson, Frederich (1992): Postmodernizem. Ljubljana: Problemi – Razprave.

¨     Kos, Janko (1995): Postmodernizem. Ljubljana: DZS.

¨     Kos, Janko (198 ): Očrt literarne teorije. Ljubljana: Cankarjeva založba.

¨     Niall, Lucy (2000): Postmodern Literary Theory. An Anthology. Massattchusets: Blackwell.

¨     Pisk, Klemen (2000): Visoko in nagubano prapočelo. Novo mesto: Goga.

¨     Rorty, Richard (1995): Deconstructionist theory. http://prelectur.stanford.edu/lecturers/derrida/rorty.html

¨     Vattimo, G. (1988): Postmoderno – Doba i kraj povjesti. V: Postmoderna: Nova epoha ili zabluda (Mirič, Milan). Zagreb: Naprijed.