Pesmi
PUŠČAVNIK IN VOLK
Puščavnik je na peščena tla zarisal črto in rekel:
"Čez to črto ne smeš." Potem je narisal krog,
rekoč: "V tem krogu moraš ostati. Lahko ga
prestopiš, samo ne čez črto." Prišel je vihar
in črta je izginila. Volk je stal v krogu.
Mraz in deževje sta ga izčrpala, toda on
se ni premaknil. Ni vedel, ali črta obstaja
tudi takrat, ko ni več zarisana v pesku.
ČEŠKI KURBI V POZDRAV
Tvoje prsi so ostre kot Krkonoši, jedrnate kot kratki
stavki, čvrste kot jekleni možje iz sokolskega društva,
razvite kot češko gospodarstvo, kipeče kot Jozef Švejk
od veselja ali kot mošt v moravskih zidanicah; bujne
kot zelenje v Petrinu, sočne kot Hrabalovo izrazoslovje,
vitalne kot dolgoprogaš Zatopek, obilne kot porcija
cmokov, lepe kot češka miss ’96, pripravne kot A je to
možička, finančno uspešne kot Eva Herzigova, zanesljive
kot golman Hašek in vroče kot Jan Hus na grmadi.
POLŽ
Nakar zagleda za grmom slinastega polža – velikana.
"To bo pojedina!" vzklikne in že pripravlja ognjišče,
na katerem ga bo spekel. Ogenj na ognjišču škreblja,
poka, cvrči, on pa gleda in gleda. Išče rimo na besedo
polž. Najde jo. "Solž, solž!" se dere. Vprašam ga, kaj
to pomeni, saj te besede še nisem slišal. "Ha ha,
ne veš, torej si norec ti, ne pa jaz! Ha ha, ne veš,
da se začetek besede Solženicin začenja na solž!"
Potem se zakadi v polža – ta je bil velik kot merjasec
– ga prime in meče ob trdo skalo, dokler ne izdihne.
Ubogi polž! Ni dolgo, odkar sem ga videl, kako zoba
tisto grenko travo in se pase med čebelami na bližnjem
griču.
ŠPANIJA 1999
Stemnilo se je v matadorjevih možganih, morje pa je vase
pogoltnilo pet plutovinastih zamaškov s steklenicami vred,
znotraj katerih so bila na govejem jeziku vrisana skrivnostna
S.O.S. sporočila. In ponoči so slišali iz grajskega hleva
vzdihovati samega gospoda bika. Včeraj si je še priprosil
zmago, jutri pa bo edini tujec v Jeruzalemu, ko ga bodo
v klavnici obdelali mesarji. Nikoli ne izvemo, na čigavem
krožniku zaplešejo fandango njegova jajca, kakšen bolero
poteka med njegovimi stegni in kdo bo igral pavano na
njegovem pogrebu. Še speči matador ni nikoli tega zaupal
svoji ljubici, kaj šele biku. Bik je zato melanholičen in
otožno bledikav. Tedaj pa se spomni nasveta matere krave:
“Vzemi šop rdečelaskinih las, tri sramne dlake petnajstletne
device, spodnje perilo ukrajinske kurbe, vse skupaj postavi
v lonec z vodo, nasuj malo popra, pogrej do vrelišča in
dobro premešaj. Dobil boš eliksir večne mladosti, ki te
popelje novim skušnjavam naproti. Takrat si povezni
matadorjev klobuk na roge in se zabadaj v zid, da se ti
v omotici razbistri globokoumna misel. In spoznal boš,
kako večna smo lahko goveda, čeprav nismo hindujska
svetost, pikadorjeva blaznost ali bezgovo cvetje na koridi.
Slišal boš, kako sovpadamo z absolutnim, čeprav nam
naposled izrežejo špansko srce.”
FETIŠ
Na sebi imaš forte belo bluzo, pod katero se svetlika
andante sešit nedrček, škrlaten kot kardinalova kapa.
Kavbojke s pridihom Gershwina, čevlji v slogu lahkotne
kancone, vzorci nogavic kakofonični. Skušal bom
uglasiti gumbe in jih razbremeniti napetosti, zaigrati
na žvegljo nedrčka, le približati se ji moram z zobmi.
Oglaša se v rezkih tonih in popušča v trdoti, upogiba se;
sviloprejkino perilo pade na pavke in odjekne. Tvoje
dojke kvintni krogi, zadnjica trup sitarja, staccato trde
bradavice - škotske dude. Slečena v mednožju si
pizzicato ostra. Igram se s tvojim flažoletom –
v različnih modusih se trudim ujeti pravo lego.
Prišel bom, uglašen v duru, a izdihnil v molu.
Saksofonizirala se bova.
KITARA
Gola si tako karirasta, naškrobljena bruhaš zvočno plazmo,
v tebi sezidani templji, otipane prečke, zasajeni prsti, dotik,
dotik ognja, hvalim te, ker si blazna in muzikološko lepa.
Grofica smisla, hruška prijaznosti, polzeča po parketu se
raztreščiš in odpelješ na popravilo, jutri boš ubrano legla
prisrčno na oder. Po žičnati napeljavi te kličem v gorgonzolinem
jutru, plešoča noga, presaditi si hočem tvoje srce. Žametno
se gledava, v hudičevih oblikah potekaš zaobljeno napeta,
zmlel bi te z enim zamahom, po zraku bi leteli histerični oblanci,
nikjer tvoje svile, zasajene v moje nohte, paraziti se vtihotapijo
med naju, smrekov lubadar vihti kontrabas, črvičaste gnide grizejo
leseno pregrado. Preminiti hočem s tabo, na vse strune amen.
OŽURA
Videl sem jo stati tam na mostu, skorajda samomorilsko;
pronicljivo je potovala s pogledom proti breznu, in to brezno
je bil kanjon reke Kokre, in o tem kanjonu je bilo že veliko
povedanega. Tako je paglavec nekoč pobalinsko zagrabil
prijatelja in zdrknil z njim vred petdeset metrov globoko.
Videl sem jo tam, kako se je nagnila čez ograjico,
videl sem njo, Ožuro, ki je pod črno majico s kratkimi rokavi
nosila belo spodnjo majico z dolgimi, in tako sem si mislil:
Ožura, bodiva spet prijatelja, saj sva le človeka, dal ti bom
znamenje, ti pa pojdi, pojdi proč od tega nevarnega roba.
Saj ona študentka psihologije, jaz psihopat,
ki ga mora ozdraviti, saj njene študentske hlačke –
simbol neumrljivosti, saj ona (osem let mlajša)
čez par let ne bo več tako mlada, saj ura tiktaka
in saj sem sam videl delavke v tovarni peščenih ur.
Ožura, črna, kot je bila poljanska devica,
Ožura, ta smeh iz življenja, to bitje neiztrohnjeno …
Izginjala je pred mojimi očmi
in se drobila na ostrih skalah.