Novela Pihalec
PIHALEC
1.
Iz kletnih prostorov se je razlegala vojaška koračnica. Izvedba ni bila ravno zgledna, toda če so se stroga merila nekoliko spustila, potem je bilo vendarle mogoče uživati in pozibavati glavo v dvočetrtinskem ritmu. Koračnica vselej podžge ljudska srca, ne tako, da bi ta srca do kraja pogorela in se upepelila, temveč s tlečo zmernostjo. Potem ko se je koračnica iztekla v sprejemljiv, simpatičen konec, je dirigent nekako prikimal, pri čemer naj beseda »nekako« opiše njegovo srednje zadovoljno grimaso in blag pritrjevalni nasmešek. Dokler se igra v poskočnem, hitrem tempu, takrat se še lahko prikrijejo napake, težave pa vzkalijo predvsem tedaj, ko pride na vrsto kaj počasnejšega. Takrat je treba natančno držati ritem in se ves čas ozirati na dirigentovo vihtenje paličice. Ob igranju ponarodele Vilharjeve Po jezeru bliz' Triglava težave niso le vzkalile, ampak je skladbo razneslo že po osmem taktu, ko naj bi uvodu sledil mehak prehod v pričetek teme, ki naj bi bil zaigran z nežnim občutkom ali vsaj z nakazanim razumevanjem tega nežnega občutka.
»Stojte, stojte,« je vzkliknil dirigent. »Saj niste vrtalci asfalta! Bolj blagozvočno, prosim!«
Orkester se je zbral in se vnovič lotil težavne izvedbe. Glasbeniki so uspešno prijadrali čez uvodni zaliv. Saj bi še nekako šlo in saj bi jim dirigent dovolil nadaljnje jadranje, če ne bi iz ozadja kakor prašičji krik smrti zakrulil netočen trobentaški ton. Nihče ni prevzel bremena nase, dirigent pa tudi ni bil povsem prepričan, kdo od štirih trobentačev ga je pokronal. Seveda je sumil nekoga, toda sklenil je, ker je bil pravzaprav dobrota od dobrote in ker je vedel, da je človeško človeku oprostiti (kakor je tudi humano se zmotiti, kot pravi latinski rek), sklenil je torej, da bo skladbo pustil zveneti od začetka do konca, pa naj se zgodi karkoli, on bo pač tokrat samo napel ušesa, da bi našel sleherne slabosti, ki jih bo kasneje odločno odpravil.
Kmalu je dirigentovo izostreno uho našlo izvor netočnosti. Tam iz desnega kota v ozadju je prihajalo naprezanje. Neprizadevnosti vsekakor ni bilo mogoče očitati temu naprezanju, kajti vendarle je bilo v izvajanju čutiti gorečo strast. Toda to ni bilo za nikamor, niti za v avgijevo štalo. To igranje se ni zgledovalo po slonjem trobljenju, to igranje je bilo še najbolj konkurenčno prašičjemu kruljenju. Prekomerna količina tonov je deževala skozi trobilo. Pravzaprav je padala toča. Debela kot jajce. Če Bog pošlje točo z neba, mu nihče ne more dokazati, da je povzročil škodo, reče se: klinc, zgodi se, kaj moremo, nič ne moremo, tako pač je ... toda tukaj je bil krivec razkrinkan. Potuhnil se je v množici, pa vendar se ni mogel do kraja skriti. Kakor se je dozdevalo, je bil to že znan nepridiprav, ki se svojega zločina ni povsem zavedal, čeprav so ga tekom življenja in glasbenega razvoja na to opozarjali različni glasbeni veljaki.
»Janko!!« se je zadrl dirigent.
Jankova glava je žalostno in zardevajoče bingljala nad notnim stojalom. Osramočen je potegnil vodno zaklopko in otresel na tla slino, ki se je nabrala v cevi trobente.
»Vadil bi, ne pa da kvariš podobo orkestra in ga vlečeš nazaj.«
»Vadil bi, vadil!« so za dirigentom ponovili nekateri najzlohotnejši člani orkestra.
»Če pa,« je rekel Janko skorajda jokajoče, »piham in piham, ure in ure, včasih celo ponoči, da se razburjajo sosedje. Ves prosti čas, ki ga imam, porabim za vajo.«
»Dovolj! Le kdo ti bo verjel?«
»Vem, zakaj vam ni po godu moje igranje. Gospod dirigent, jaz improviziram!« je ponosno rekel Janko.
»Hvala, ker si nam povedal, Janko!« je posmehljivo vzkliknil dirigent. »Ali veš, kje igraš? V pihalnem orkestru. Mi igramo vedno po notah. Poleg tega to, kar počneš, ni nobena improvizacija, ampak navadno fušanje.«
»Tako je, Janko, fouš si,« je pokimala klarinetistka Saška.
»Ah, vi ne razumete, vi ne veste, da ...«
»Fouš si, in ne nakladaj,« ga je prekinil Mirko, čigar glava je pokukala izza tube.
»Ti pa si poosebljena točnost, kaj? se je branil Janko. »Na tem svojem trapastem pompardonu!«
»Tiho, Janko!« se je vmešal dirigent. »Mirko se je hitro naučil tube in igra vse bolje! Dobro veš, da smo ga prosili naj presedla iz kontrabasa. On je že zdaj mnogo boljši od tebe.«
Mirko se je angelsko nasmehnil in mežikal z očmi. Pohvala ga je prevzela, zato se je napihnil od ponosa in se z muzajočimi se kretnjami glave repenčil pred Jankom. Nadul se je kot kakšen narodni zabavnež, ki s svojim igranjem pompardona osrečuje kmete, misleč, da je pomembnejši, kot sta Marij Kogoj in Lucijan Marija Škrjanc skupaj. Janko je dirigentovega ljubljenca sovražil. Imel ga je za odurnega priliznjenca. V očalih s poudarjenim črnim okvirjem ga je spominjal na gnusobno žuželko (japonsko bubo).
Najbolj pa je Janka prizadelo, da se mu je posmehovala klarinetistka Saška. Poznala sta se že od nežnega otroštva, ko sta skupaj hodila na ritmičnomelodične urice v glasbeni vrtec k priznani glasbeni pedagoginji prof. Bavdkovi, kjer sta med otroško igro tolkla triangel, se zabavala z barvnimi ksilofončki in včasih kakšno zagodla - ne na godalo, marveč iz otroške nagajivosti. Nekoč sta ob odsotnosti prof. Bavdkove metala kovinske tolkače triangla skozi okno in ciljala mimoidoče, nato pa se še polulala na melodike. Uživala sta čas brezskrbnosti, dokler ju niso oba napotili na blokflavto.
»Konec današnje vaje!« je razglasil dirigent. »Pojdite domov in do naslednjega tedna zvadite novo gradivo, ki sem vam ga skopiral. Tebi, Janko, pa prepovedujem igranje pri orkestru. Oglasi se spet čez kakšno leto in bomo takrat pogledali, ali si že kaj napredoval!«
Neusmiljene so bile dirigentove besede in majava so bila tla, na katerih je stal Janko. Pravzaprav niso bila samo majava, temveč so se že kar globoko vdrla.
Usta so hrepenela po nadaljnjem pihanju, roke po pritiskanju tipk, levi mezinec si ni mogel predstavljati življenja brez učvrstitve v gornjem naslonjalu trobente, desni palec bi izgubil smisel, če ne bi še naprej mogel dajati opore pločevini. Janko se je zamislil. Saj bi lahko še pihal, čeprav ne bi igral v orkestru, toda kje, s kom in za koga? Rokerske zasedbe ne potrebujejo trobentačev, narodnozabavne godbe so brez umetniške vrednosti, džezovske skupine pa v malem mestecu redke kakor risi v narodnem parku. Ni se toliko bal, da bo moral zapustiti orkester, kolikor ga je skrbelo, da bo trobento postavil tja, kamor bo samo še pajek prihajal sukat svoje niti.
2.
Janko se je sprehodil po mestu in se ustavil pri prodajalcu pomfrija. Kako slasten je krompirček in kako tekne po napornih vajah, je Janko dobro vedel. Nemalokrat si je po vaji privoščil njegovo cvrčkasto, z oljem prelito opojnost. Toda tokrat v rezanih gomoljih ni užival. Preveč ga je iztirilo iz kolesnic čustvene uravnovešenosti, prehud udarec za njegovo občutljivo umetniško naravo je bilo nedavno doživeto ponižanje. Žalostno je pomakal krompirček v paradižnikovo omako in ga zobal, stiskajoč trobento pod pazduho.
Glavna ulica, ki je vodila skozi mestno središče, je bila polna lokalov. Gostilna je stala pri gostilni, okrepčevalnica pri okrepčevalnici, krčma ob krčmi, bife ob bifeju, on pa je hodil, ne da bi se oziral na mestni vrvež. Hodil je po tlakovani cesti, po trdih, v zemljo zapičenih in med sabo prilegajočih se kamnih. Naposled je uzrl grad, čeprav ni bilo povsem jasno, po kakšnih merilih si je ta, nekoliko večja hiša zaslužila takšno ime. Morda pa pri nas ni gradov, si je mislil Janko, le naša merila so spuščena. Vse, kar le malo diši po grajskem, vse tisto, v kar so vsaj enkrat vstopile zamaščene noge še tako nepomembnega plemenitaša, se imenuje grad. In vsakdo, ki je vsaj enkrat držal v roki dirigentsko paličico, je pri nas že dirigent in si jemlje pravico odločati o usodi talentiranih glasbenikov.
Tukaj torej ni bilo vogalnih stolpov, fial, konzol, stražarnic, dvižnih mostov, obrambnih hodnikov in strelnih lin. A bilo je grajsko dvorišče in sredi njega oder, na katerem so že stala glasbila. Poslušalstvo se je zgrinjalo in počasi zapolnjevalo sedeže, obetal se je dogodek, kakršnih je bilo sicer v mestu malo. Prijetno si je privoščiti nekaj džeza, si je mislil Janko, in ob kozarčku viskija, ki mu je vedril ranjeno dušo, čakal na začetek.
„O, fak, Janko, yes! Kul, da si prišel,” se ga je razveselil saksofonist Riki. »Boš tudi ti danes pržil? Vidim, da si prinesel trampet.”
„Ne ne, samo poslušat sem prišel,“ je odgovoril Janko.
„Danes je džem, stari. Vsak lahko prži. Celo župan bo prijel za saks.”
„Ne vem, ali sem dobro pripravljen.”
„Ou ye! Še par viskijev zdrinkaš, pa boš na izi zapržil z nami kak tejk ali dva. Stari, rileks! Hepening, muvment, stari, dogaja!”
„Bom še razmislil,” se je nasmehnil Janko in si naročil nov kozarček viskija.
Riki je bil saksofonist svobodnih glasbenih nazorov. Zato se je tudi sporekel s svojim profesorjem Schwinkhammerjem in predčasno opustil študij saksofona v Gradcu. Stari Schwinkhammer je zagovarjal konzervativna stališča, trdil je namreč, da je treba igrati samo to, kar je mogoče tudi zapeti. Nobenih čudnih lestvic, nobenih hitrih pasaž in nobenih alteracij ni prenesel. Rikiju se je takšno starokopitno mišljenje upiralo in je na avstrijskem štajerskem hudo trpel. „To ni džez,” se je razburjal Schwinkhammer, ko je Riki na akord z zvišano kvinto preigraval celotonsko lestvico. „To je fri džez, gospod profesor,” mu je odgovoril Riki in začel namesto celotonske lestvice igrati kromatiko, polno zapletenih kombinacij dvaintridesetink. „Živčen si, fant, pomiriti se moraš,” je rekel profesor in za kazen dal fantu nalogo, naj se do naslednje ure nauči deset solističnih pasaž na pamet. Ker ga Riki ni ubogal in je še kar naprej pihal po svoje, ga je profesor v naglem izbruhu jeze ozmerjal: „Prekleti čuš!” In Riki je pobasal kovčke, zapustil študentski dom in se vrnil v rodno mestece, ki ga je sprejelo odprtih rok, zlasti župan, strasten ljubitelj džeza, ki mu je obljubil, da mu ne bo treba vrniti štipendije, če bo dve leti pridno koncertiral.
Džemsešen je odlična priložnost za mlade glasbenike, da lahko zbranemu občinstvu pokažejo, česa so njihovi prstki, rokice, nogice in pljuča sposobni. Zasedbe se stalno menjajo na odru, solisti prihajajo in odhajajo, aplavzi dežujejo po vsaki solaži, celo bobnarji in basisti dobijo koščke sadja, kuhane v sladkorni raztopini (džem). Džemsešen je mladeniško prsenje, je nekaj takega kot - kdo dlje vrže kamen ali kdo si upa skočiti z višje stopničke na glavo. Marsikdo bi sicer rekel, da je džem nabiranje izkušenj, kajti naučeno teorijo je treba vendarle preizkusiti v praksi - v širši zasedbi. Kar se je zvadilo doma v samoti, se potem uresniči na družabnem dogodku, na džez veselici; tako je - džem je džezovska veselica. Je prostor za veseljačenje ob alteracijah in kromatikah. Sodelovati in se spogledovati, čutiti se in se podoživljati, imeti instinkt in ustvarjati, se sproti izmišljevati – improvizirati ali, kot bi rekli v džezovskem slengu, „pržiti” na vse kriplje, predvsem pa pričarati nikoli ponovljive zvoke. To je hepening, to je muvment, to je dogajalnica, ki dogaja, ker se le v dogajalnici lahko nekaj zgodi.
Tokratni džem pa je bil drugačen od običajnih koščkov sadja, kuhanih v sladkorni raztopini. Nobenih džezovskih večnozelenih napevov ni bilo mogoče slišati. Zavladala je namreč popolna svoboda, nihče ni vedel, kako in kaj se bo igralo, dane so bile le približne ritmične smernice, potem pa je vsak trobil, kakor je vedel in znal. Na primer Džimi - dobro tehniko je imel, saj je zmogel v pičli sekundi odigrati pasažo dvanajstih tonov, pri čemer je zaprl svoje trudne oči in se zamaknil v zamaknjenost trenutnega navdiha. Za njim je prišel Frenk, ta je bil še večji genij, ne le, da je prekosil Džimija v hitrosti, celo mnogo bolj je znal odstopati od harmonskih obrazcev in igrati mimo ustaljenih lestvic. Na koncu se je pojavil kralj svobodnjakov Riki. V brezhibni amerikanščini je napovedal naslednjo skladbo: „Ou yea duba dubu.” Bil pravi mojster gradacije, kajti ni se izprsil že na samem začetku, temveč je postopoma prešel k bistvu. Sprva je v saksofon pihnil le nekajkrat na minuto, da bi tako opozoril na minimalizem in preprostost svojih idej. Potem pa je prestavil v drugo prestavo in postajal vse bolj všečen in neposlušljiv, pri čemer je beseda neposlušljiv na tem mestu pozitivno zaznamovana, saj v fri džezu pomeni kompliment. Tipal je in otipaval, drezal je in bezal, ščegetal je in žgečkal občinstvo, dokler ni popolnoma izbruhnil. „Plubidubi plubim du bi pljebim du bi pljem pljum pljum pr pr pr frrr frr krk cvr du bi di,” je zvenelo iz njegovega saksofona. Zdelo se je, kakor da bi mu tone prišepetaval sam gospod rogatec.
„U, kakšna dobra prža! Stari, ne boš verjel, kako mi je zdaj dogajalo na stejdžu. Da popizdiš. Ye, men!” je dejal Riki, potem ko je sestopil z odra.
„Odlično si igral,” je svojemu vzorniku čestital Janko.
„Greš tudi ti apsters na stejdž?”
„Ne vem,” je sramežljivo skomignil Janko.
„Kam on, stari, zaprži en tejk,” ga je spodbujal Riki.
„No, prav, pa naj bo,” se je opogumil Janko in potegnil trobento iz torbice.
Ko je stopil na oder, je ritmični sekciji razdelil note.
„Po notah bomo igrali? Jaz ne znam not,” se je prestrašil basist Tonči.
„Samo forme se drži, pa bo vse ok,” je rekel Janko.
„Ali si zmešan? Na džemu naj bi igrali Po jezeru bliz’ Triglava? Stari, pojdi raje v pihalno godbo!” je vzkliknil kitarist Džejk, ko je na partituri prebral naslov skladbe.
„Jaz že ne bom igral tega ...” se je namrdnil bobnar Gogi, „... tega slovenskega šita!”
„Prosim, naredite mi usugo. Plačam za viski,” jih je prepričal Janko.
„No, prav, naredili bomo džezovsko priredbo,” je pokimal Tonči. „In na koncu gremo v dabl tajm.”
„Igrajte tako, kot je napisano, le durovski način transponirajte v mol. Ritem pa naj bo počasni sving,”
Glasbeniki so se nezaupljivo spogledali in začeli svojo nenavadno priredbo ljudske skladbe. Kar dobro jim je šlo glede na to, da so prvič v življenju igrali nekaj slovenskega. Janko je najprej odigral temo, ki je v molovskem načinu zvenela precej otožno in mnogo bolj pesimistično kot v izvirniku. Ko se je lotil improvizacije, je končno lahko svobodneje zadihal. Njegov vzornik Riki mu je iz občinstva pomežiknil in pokazal palec, to pa ga je še dodatno podžgalo. Ljudje so onemeli in občudovali to genialno neposlušljivost. Jankova izvedba ni pričarala idilične podobe alpskega sveta, temveč je prej ustvarjala občutek, da bodo jezero bliz’ Triglava vsak hip izsušili in na njegovem mestu zgradili cementarno, a če že ne bodo izsušili jezera, pa bodo vsaj s Komarče napeljali najdaljši tobogan na svetu, po katerem bodo ljudje z bliskovito hitrostjo drseli več kilometrov in naposled čofnili v hladno, bistro, alpsko vodo. Ritem je na koncu dosegel vrhunec, saj je postal dvakrat hitrejši, glasbeniki so prešli v tako imenovani „dabl tajm”, in Janko je takrat začel igrati še bolj noró in še bolj živó, še bolj na poskok. Svoji solistični pasaži je dodal nekaj brincljevske norosti (Brincelj, škrat iz filma Kekec - prvi slovenski fri džezer).
„O, mladi gospod Janko. Zelo ste me očarali s svojim igranjem,” mu je po nastopu čestital župan, „še bolj pa ste očarali tegale gospoda zraven mene. Naj vaju predstavim. Janko, to je gospod Hofman, direktor podjetja Hofman & tovarišija.”
„Me veseli,” je dejal Janko in stisnil roko zrelemu gospodu.
„Rad bi se pogovoril z vami,” je dejal gospod Hofman.
„Ne bom vaju motil,” je rekel župan. „Zdaj grem na stejdž in bom tudi sam nekaj zapržil.”
Župan je veselo stekel s svojim saksofonom na oder ter zaigral več kot sedemdeset let staro skladbo iz prohibicijskega obdobja What's the use of prohibition. Po neposlušljivem odmerku svobodnega džeza je bila to za občinstvo resnična popestritev za ušesa, pa tudi ponosni so bili, da je celo njihov župan takšen virtuozni tič.
„Veste, Janko,” je začel Hofman. „Ker ste me tako navdušili s svojim igranjem, bi vam rad zaupal neko skrivnost.”
„Izvolite, poslušam vas,” je rekel Janko in napel ušesa.
„Delo imam za vas. Zelo ugodno ponudbo.“
Janku so se zasvetile oči. Že se je videl, kako piha trobento na mnogih direktorskih srečanjih, sindikalnih zabavah, ob otvoritvah, proslavah, obletnicah. To so bili namreč najbolje plačani koncerti in vsakemu mlademu glasbeniku je bila posebna čast, če so ga direktorji vabili na svoje zakuske.
„Z veseljem bom igral za vas,“ je veselo pokimal Janko.
„Ne boste igrali ...“
„Ne razumem. Kaj pa naj bi počel?“
„Veste, jaz sem direktor steklarskega podjetja. Ob vašem nastopu sem občudoval vaše neverjetne sposobnosti. Odlično kapaciteto pljuč imate, zato bi rad, da bi v mojem podjetju delali kot steklopihač.”
„Kot kaj?” je zaprepadeno vzkliknil Janko.
„Da da, dobro ste me slišali. Kot steklopihač. Najbrž veste, da se po starem ljudskem izročilu steklo obdeluje s pihanjem. Vsak steklopihač mora imeti zelo dobro kondicijo in vi bi bili za to delo nadvse primerni. Navsezadnje se s pihanjem ukvarjate že vrsto let. In še mladi ste povrhu.”
„Ampak, gospod Hofman, jaz sem glasbenik ...”
„Dragi Janko! Oba veva, da boste od glasbe težko živeli, četudi ste še tako talentirani. Tu pa se vam obeta dober zaslužek.”
„Gospod Hofman ... Šokiran sem.”
„Kaj pravite na sto petdeset tisočakov na mesec? Tako, za začetek.”
„Ne vem, kaj naj vam odgovorim, gospod Hofman,” je rekel Janko in se otožno zamislil.
Spomnil se je na ubogo bolno mater, ki mu je večkrat govorila, naj si poišče službo. Včeraj mu je dala zadnje prihranke pokojnine, on pa si je za ta denar privoščil najdražji viski.
3.
Kukavica v stenski uri je naznanila polnoč. Stara Čemažarica je ležala v postelji in krčevito pokašljevala. Pred sedmimi leti je izgubila moža in hčerko v prometni nesreči in od tedaj naprej je njeno življenje postalo Oljska gora in Kalvarija hkrati. Eno leto po nesreči je zbolela in se invalidsko upokojila. Mučile so jo pogoste duševne stiske in zdravniki so ji predpisovali čedalje močnejša pomirjevala. Vseeno ji je ostalo nekaj upanja in volje, saj je morala h kruhu spraviti še mladega sina. Po prometni nesreči se je vse spremenilo. Njen rajnki mož, ki je bil po poklicu mizar, je imel velik smisel za glasbo in Čemažarica se je rada spominjala srečnih dni, ko so ob temnih, dolgih zimskih večerih sedeli v kuhinji in prepevali. Oče Čemažar je igral na citre, ona pa je skupaj s sinom in hčerjo pela ljudske pesmi, ki jih je znala še iz mladosti. Bili so zgledna slovenska družina, katere največje vrednote so bile Bog, molitev, poštenost, pehtranova potica, žganci, kozolec, tavžentroža, nečke, burkle, avba, citre in pesem. Oče Čemažar je bil kljub svoji preprosti izobrazbi razgledan možak in prav on je svoja otroka vpisal v glasbeno šolo. „Če že meni ni bilo dano, da bi se izobraževal, naj se izobražujeta vsaj moja otroka,” je večkrat govoril. Upal je, da bo njegov sin igral trobento v narodnozabavnem ansamblu in bo postal tako znan, kot sta brata Slavko in Vilko. S hčerko Drejko sta se ravno vračala z jubilejnega, že dvajsetega pohištvenega sejma v Celju, ko jima je v škarje zapeljal tovornjak s priklopnikom. Umrla sta na kraju nesreče. Lado Nivo so lahko odpeljali samo še na odpad.
Čemažarica ni mogla zaspati, ne le zaradi kašlja, ki je bil posledica kroničnega bronhitisa, ne le zaradi bolečih nog, ki so jo bolele zaradi nabreklih krčnih žil, ne le zaradi išiasa in vnetega živčevja – Čemažarica se je privadila živeti z bolečino in je nase prevzela breme uboge bolne matere in če bi že hotela zaspati, bi pač vzela dvojni odmerek pomirjeval in sredstev proti bolečini, toda ona ni mogla zatisniti oči, ker je čakala ljubega sina, edino radost, ki ji je še ostala v življenju, kot je sama večkrat poudarjala. V sobi je gorela luč, Čemažarica je ležala na hrbtu in nepremično zrla v strop, od časa do časa zakašljala, tuintam zastokala, se prevrnila na bok, z boka nazaj na hrbet, potem pa spet strmela in čakala, čakala, čakala ... Bala se je, da bi sina povozil avto, v mislih si je predstavljala krvave prizore in šklepetala z umetnimi zobmi od strahu. Ves čas je imela pred sabo to tragično podobo in se nikakor ni mogla pomiriti. Tega ne bi prenesla, da bi ji Bog vzel še edino radost, tedaj bi še sama zapustila ta svet in odšla žvižgat rarogom, škrluparjem, jelševcem. In vendar se je ljubljeni sin okoli pol treh zjutraj pojavil. Kot ponavadi je najprej zavil v kuhinjo in si v mikrovalovni pečici pripravil tople sendviče. Ko je iz spalnice zaslišal stokanje, je brž vedel, da mora pozdraviti ubogo bolno mater.
„Kod si hodil, sin moj? Ali veš, kako me vedno skrbi, ko te ni? O, zakaj tako pozno prihajaš domov?” je iz postelje zastokala Čemažarica.
„O, mati,” je rekel Janko. „Ne bova več lačna! Službo sem dobil.”
„Službo? Res?”
„Res. In dober zaslužek se mi obeta.“
„Kaj pa boš počel?”
„Steklo bom pihal, mati. Steklopihač bom!”
„O, sin moj! Oče bi bil ponosen nate. Že tvoj praded je bil steklopihač.”
Stara Čemažarica je krčevito zakašljala in Janko ji je prinesel vode, žajbljevega čaja, tablet, kruha, potice, šnopčka in štrukljev. V mikrovalovni pečici je odmrznil tudi češpljeve cmoke, ki so bili že več mesecev zamrznjeni v skrinji.
„Kaj pa trobenta?” je vprašala mati, medtem ko se je basala s hrano.
„Danes me je dirigent vrgel iz orkestra,” je žalostno odgovoril Janko.
“Ne ženi si k srcu. Tako ali tako nisem nikoli imela razumevanja za tisti tvoj fri džez, modulacije in kromatiko. Vedno sem govorila, da imam raje ljudsko terco kot pa znižano kvinto.”
„Saj bom še trobil, mati. Toda morda čez čas, ko se bom trdneje zasidral v novi službi.”
„Tako je, Janko! Odloži zdaj trobento v kot in se raje posveti poklicu. Ti si rojen rokodelec!”
Janko je ubogal mater in odložil trobento v kot. Preden je zaspal, je prelistaval knjigo o steklopihaškem izročilu, ki mu jo je posodil gospod Hofman.
Araneus diadematus je že napel predilne bradavice na svojem okroglem zadku. Bil je pripravljen na izločanje svilaste nitke, da jo bo sukal okoli glasbila.
4.
Ko so v Kristusovih časih iznašli peč, v kateri je bilo mogoče doseči temperaturo 1500 stopinj Celzija, so ljudje začeli pihati steklo. Ta temperatura je namreč omogočala njegovo oblikovanje. Navadnemu smrtniku stekleni izdelki tedaj še niso bili dostopni. Cesar Neron je za lično izdelan steklen vrč za mleko, ki ga je z enega od svojih pohodov prinesel konzul Pompej, plačal tristo talentov, kar, preračunano v naš denar, pomeni skoraj milijardo tolarjev. Sprva so pihali v glinene cevi, šele kasneje so iznašli kovinske s posebnim ustnikom. V devetnajstem stoletju so se tehnike izdelovanja steklenih izdelkov izpopolnile, toda nekatera podjetja kljub temu gojijo staro pihalno tehniko oblikovanja, njihovi izdelki pa so na trgu zelo cenjeni.
Eno od takšnih podjetij je bilo tudi Hofman & tovarišija, ki ga je vodil Jaroslav Hofman, potomec znanih steklarjev, ki so k nam prišli s Češkega po prvi svetovni vojni. Tu so ustanovili uspešno podjetje in sloveli po steklenih vazah, vrčih, kozarcih, pepelnikih in lestencih. Tovarno so si komunisti kasneje prisvojili in jo modernizirali. Pred nekaj leti pa so nacionalizirano premoženje končno vrnili dediču Jaroslavu Hofmanu, ki je sklenil nadaljevati družinsko izročilo in je prodal drage stroje, namesto njih pa zaposlil steklopihače.
Dobivali so čedalje več naročil, zato so širili proizvodnjo in včasih delali celo ob vikendih. Ker je bilo v delavnici zelo vroče, so bili vsi zaposleni pomanjkljivo oblečeni. Slekli so srajce ter se golih prsi nastavljali pripeki.
Janko je s koncem cevi zajel staljeno steklo in ga povaljal po kovinski plošči. Močno je zajel sapo, pihnil v cev, pri čemer so se njegova lica kroglasto napela, oči pa opazno izbuljile, tako da je fant spominjal na žabo. Kljub smešnemu videzu pa sta iz njega žarela veselje in navdušenost, videti je bilo namreč, da pri svojem delu neznansko uživa. Spet je malce segrel mehurjasto gmoto na koncu cevi, jo povaljal, pihnil in jo toliko časa oblikoval, dokler ni dosegel želene oblike in trdote. Čeprav se steklopihaška tehnika pihanja precej razlikuje od trobljenja, mu je znanje inštrumenta pri steklopihaštvu koristilo, saj si je v letih igranja izboljšal kapaciteto pljuč. Njegovi sodelavci so bili precej zadihani, on pa je zlahka pihal več ur, ne da bi se utrudil.
»Saj sem vam rekel, Janko,« je zadovoljno dejal direktor Hofman, ki je vsako uro prišel nadzirat proizvodnjo, »da boste zlahka kos svoji nalogi. Ali vidite, kako vam gre delo dobro od rok? Vaša pljuča so zelo zmogljiva in dragocena - glejte, da vam kdaj ne pride na misel da bi začeli kaditi!«
»Ne bojte se, gospod direktor,« se je nasmehnil Janko, potem ko je odložil steklopihaško cev. »Trudil se bom po najboljših močeh, da ohranim kondicijo.«
»Nekaj bi vas prosil,« je rekel Hofman. »A to naj prosim ostane med nama.«
»Lahko mi zaupate, gospod direktor.«
»Poglejte, ali vidite vse te uboge delavce, kako se mučijo s pihanjem? Popolnoma so nesposobni in moral jih bom zamenjati. Jaz potrebujem takšne ljudi, kot ste vi. Naredite mi prosim uslugo in povprašajte vaše glasbene kolege, pihalce in trobilce, če bi bil kdo od njih pripravljen delati v mojem podjetju.«
»Lahko povprašam,« je rekel Janko. »Ne vem pa, če bo kdo za to.«
»Plačilo je dobro, saj veste. Poskušajte jih nekako prepričati. Vsakega pihalca ali trobilca sprejmem odprtih rok, saj sem ob vašem prihodu ugotovil, kako se mi to obrestuje.«
»Naslednji teden vam bom lahko sporočil kaj več.«
»Hvala, odlično, gospod Janko. Zdaj pa grem nazaj v pisarno. Tule mi je postalo pošteno vroče!«
5.
Preden je dirigent Peter Polenta odšel na vajo, je zavil v fotokopirnico razmnožit ogromne količine notnega gradiva. Z orkestrom naj bi vzeli pet novih skladb, večinoma priredb slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih napisali priznani slovenski skladatelji. Čeprav je bilo do velikega božičnega koncerta še nekaj mesecev, je bil dirigent zaskrbljen, kajti orkester še ni bil uigran. Glasbeniki so bili za njegova stroga merila ritmično netočni, tonsko problematični, neubrani, povrhu vsega pa še leni, ker niso vedno zvadili tega, kar jim je bil naročil. Nekako je razumel, da imajo v življenju tudi druge obveznosti, kot so šola, služba ali delo na njivi, ni pa mogel razumeti njihove klateške narave. Medtem ko je sedeč za klavirjem analiziral partiture, jih je pogosto opazoval skozi okno, kako se potikajo po mestu s steklenicami alkohola v roki.
»Namesto da bi doma pridno vadili, se klatijo, misleč, da so umetniški boemi, jaz pa naj vse to toleriram!« je potožil uslužbenki v fotokopirnici. »Kdor ne bo resen, nima v orkestru kaj iskati.«
Toda v majhnem mestu glasbenikov ni bilo ravno na pretek, zato je moral vendarle spustiti svoj tolerančni prag in se sprijazniti s siromašnim, povprečnim zvenom orkestra. Ko je bil še študent glasbene akademije, si ni nikoli mislil, da bo pristal v provincionalnem mestu in vodil pihalno godbo. Resno je računal, da bo prej ali slej dirigiral Berlinskim filharmonikom, nič kaj skromno si je predstavljal sebe v Karajanovi vlogi. Ko se je po končanem doktoratu na Yalu vrnil domov in ni mogel dobiti službe v nobenem resnejšem slovenskem orkestru, je bentil čez alpsko zaplankanost, zagovedanost in zaostalost, toda po nekaj letih se je vendarle umiril - oženil je hči bogatega gostilničarja in poučeval teorijo v osnovni glasbeni šoli, dvakrat tedensko pa vodil pihalno godbo. Župan mu je v zahvalo podelil nekaj občinskih priznanj, kar je bilo zanj sicer slaba tolažba. Po televiziji ni nikoli spremljal podelitve Prešernovih nagrad - ni namreč prenesel pogleda na nekdanje sošolce.
Z debelim svežnjem partitur pod pazduho je zapustil fotokopirnico in si v mislih mrmral ljudske napeve. Obetala se je naporna vaja, gradivo zanjo je zbiral več dni, dobro se je pripravil in se že veselil, da bo lahko s poznavalskimi pripombami mučil orkestraše. Na zadnji vaji je iz orkestra nagnal najšibkejšega med njimi, in to mu je dajalo še večjo moč in avtoriteto. Glasbeniki so se ga bali, čeprav so na vajo skoraj vedno prišli nepripravljeni. Vedeli so, da je vendarle odvisen od njihove dobre volje, saj je bilo obiskovanje pihalne godbe prostovoljno. Nobenega plačila niso dobili, in še dobro, da so sploh igrali tako, kot pač so. Mesto je bilo ponosno na orkester, župan je bil zadovoljen, občinski svetniki prav tako, stare tetke so bile srečne, strički so prikimavali. Ni pa to bila glasba za mlade, temveč potegnjena nekako iz naftalina, precej starokopitna in od časa povožena. Pravo nasprotje fri džeza. Toda dirigent nalašč ni hotel posodobiti repertoarja. Hotel je ugajati s koračnicami in ljudskimi napevi, celo sam je naredil nekaj aranžmajev, sicer bolj povprečne kakovosti, ker za komponiranje kljub doktoratu na Yalu ni imel talenta. Dirigent ni nikoli priznal, da je tudi sam utonil v povprečje in se popolnoma poistovetil s provincionalno miselnostjo. Poročil je preprosto dekle, ki je po očetu podedovala gostilno. Ker žena včasih ni mogla vsega postoriti sama, je moral ubogi doktor za vikende delati kot natakar.
Vstopil je v občinske kletne prostore in se napotil proti vadbeni sobi. Ko je odprl vrata, je kar ostrmel. Soba je bila skorajda prazna, le dve osebi sta nemočno sedeli in čakali - klarinetistka Saška in tubist Mirko, čigar glava se je pogreznila za mogočnim pompardonom.
»Kje pa so vsi? Ali niso vedeli, da imamo danes vajo?« je razburjeno vprašal dirigent.
»Gospod dirigent, odšli so na nek pogovor,« je odgovorila klarinetiska Saška.
»Kakšen pogovor?«
»To pa ne vem,« je odgovorila Saška. »Vem, da je bil tukaj Janko in jim nekaj razlagal.«
»Janko? Prekleto! Saj sem mu vendar rekel, naj ne hodi več sem.«
»Jaz vem, kam so šli,« je odgovoril Mirko, skrit za tubo.
»Kam?«
»Šli so v steklopihaško delavnico. Nemara jim tam ponujajo neko delo.«
Dirigent je jezno zabrisal fotokopije partitur na tla, nato pa togotno odvihral v smeri podjetja Hofman & tovarišija.
6.
Poklic head-hunterja oziroma lovca na človeške glave danes ni več to, kar je bil nekoč. Na divjem zahodu je šerif razpisal tiralico, na kateri je bilo mogoče razbrati znesek, ki naj bi ga izplačali za živega ali mrtvega zločinca. Lovec na glave je zajahal konja in odjezdil skozi prerijo, da bi potešil slo po ubijanju, še bolj pa ga je mamil denar. Ko je dohitel nepridiprava, je razjahal in ga pozval na revolveraški dvoboj.
Clint Eastwood, oblečen v pončo, goni Charlesa Bronsona pratkično skozi cel film. Goni ga po kanjonih, puščavah, prerijah in s konjem prebrodi številne reke. Clint Eastwood meče kovance v zrak in jih kot za stavo luknja, naposled pa preluknja tudi Bronsonovo srce. Glasba Enya Morriconeja je čudovita in odlično sovpada s konjskim galopom.
Današnji lovec na glave ni morilsko naperjen. Glava je zanj simbol človeške pameti oziroma določenih sposobnosti, on pa se trudi to glavo poiskati in jo pridobiti na svojo stran. Namesto da bi žrtev ubil, jo prepričuje, naj zamenja poklic in odide na bolje plačano delovno mesto. Največkrat so tarča menedžerji, ki jih po izteku induvidualnih pogodb lovci na glave oblegajo kot za stavo, zgodilo pa se je tudi nekemu slovenskemu pisatelju, da so ga prepričevali, naj vtakne pero v peresnik in raje za znano pivovarno konzumira ogromne količine alkohola.
Jaroslav Hofman je kar drhtel od sreče, ko je v njegovo podjetje prikorakala četa pihalcev. Ni pričakoval, da bo Janko tako odlično izpolnil svojo head-huntersko nalogo, zato ga je potrepljal po rami in mu naskrivaj pomežiknil. Sledil je uvodni pozdrav in nagovor. Hofman je predstavil steklarsko dejavnost z zgodovinskega vidika, govoril je o svoji družini, ki je v tridesetih letih prišla v Jugoslavijo s Češkega.
»Češka je bila tedaj najrazvitejša evropska država,« je poudaril Hofman, ponosen na svoje poreklo. »Čehi in Slovenci smo bratje. Zelo smo si podobni, le mi Čehi morda malce bolje igramo hokej.«
»Mi pa košarko,« se je oglasil hornist Franček.
»Mi pa nogomet,« je rekel Hofman.
»Mi pa rokomet,« je rekel pozavnist Jozo.
»Mi pa imamo Ivano Trumpovo!« je rekel Hofman.
»Mi pa Melanijo Trumpovo,« je rekel klarinetist Matko.
»Dobro, dobro. Ne bom se prerekal z vami, kdo je boljši, itak sem Žid,« se je nasmehnil Hofman.
Glasbenike je odpeljal na ogled proizvodnje in poprosil Janka, naj ponazori, kako poteka steklopihaško delo.
»Steklopihaška cev je dolga 1,20 metra,« je razlagal Hofman, medtem ko je Janko čistil ustnik. In ko je začel ponazarjati, je Hofman nadaljeval: »Pihalec s koncem cevi zajame majhno količino staljenega stekla in ga povalja sem ter tja po kovinski ali leseni plošči. Ko se snov ohladi, pihne v cev in naredi mehur. Steklo obdeluje toliko časa, dokler ne doseže želene oblike in trdote.«
»Ali lahko tudi mi poskusimo?« je vprašal pozavnist Jozo.
»Seveda,« je prijazno pokimal Hofman. »Stopite v sosednjo sobo. Tam smo za vas pripravili steklopihaške cevi.«
»O, kako je vroče tukaj,« je rekel klarinetist Matko.
»Kar brez sramu, lahko se slečete,« jih je opogumil Hofman.
Ker so bile med pihalci tudi ženske, so se te razgalile le do nedrčkov, medtem ko so moški člani orkestra brez sramu pokazali golo oprsje. Samo mali Pepček, ki je igral pikolo, si ni slekel majice, bojda zaradi vdrtih kurjih prsi. Saksofonistka Darja je bila v primerjavi s flavtistko Elo mnogo bolj obdarjena, pozavnisti in tubisti so bili mišičasti, klarinetisti ravno nasprotno. Po razgaljenju so začeli vneto pihati in oblikovati steklo. Od navdušenja in napora so se jim buljile oči. Imeli so manjše težave pri doseganju ustrezne mehurjaste oblike, toda sapa jim zlepa ni pošla. Janko jim je tuintam dal kakšen nasvet in priskočil na pomoč, če so ga poklicali, zlasti takrat, ko jim je počil mehurjast zvarek, in tedaj jim je Janko svetoval, naj bodo pazljivejši in natančnejši, ko oblikujejo gmoto. Hofman si je mel roke in si mislil, kako je čudovito, da država izobražuje pihalce, njemu pa ni treba vlagati denarja v bodoče kadre. Ni mu treba štipendirati nikogar, on enostavno ve, kdo je najsposobnejši za steklopihaško delo.
Tedaj pa je v delavnico prišel vratar podjetja in prišepnil Hofmanu.
»Gospod, neki moški želi priti v poslopje. Pravi, da je dirigent in bi rad govoril z vami«
»O, glej glej,« je rekel Hofman. »Celo Peter Polenta želi pihati v našem podjetju! Recite mu, da ga pričakujem v delavnici.«
Ko je dirigent vstopil, se je zgrozil ob pogledu na razgaljene pihalce, ki ga zaradi delovne vneme sprva sploh niso opazili.
»A takole ste me razočarali! Norčki! Namesto da bi se posvečali glasbi, ste zdaj prišli v ta razvrat! Prodane duše! Slabši ste kot prostitutke!« se je drl dirigent.
»No no, pomiri se, Peter, ne reagiraj tako čustveno!« ga je skušal obrzdati Hofman.
»Veš kaj, Hofman,« je jezno rekel dirigent. »Že več let sva oba člana Lionsov! Že več let igrava golf enkrat mesečno na Bledu. Sodelujeva na dobrodelnih prireditvah in o nama pišejo lokalni časopisi. Ti pa, ne glede na najino dobro poznanstvo, greš in mi spred nosa ukradeš člane orkestra. Ali te ni nič sram?«
»Vsak je svoboden, Peter, in dela, kar hoče,« je rekel Hofman. »Jaz nisem nikogar ukradel. Gledam pač na lastne interese. Nisem kriv, da izkoriščaš te uboge mlade ljudi, ki morajo zastonj igrati v tvojem orkestru, medtem ko ti dobivaš dobre denarce od župana.«
»Tri milijone na leto – to so zate dobri denarci?«
»Če bi tile mladi ljudje zaslužili trikrat manj, bi jokali od sreče.«
»Ti mladi ljudje so odlični umetniki. Ti pa jih od umetnosti odvračaš! Z denarjem bi jih rad premamil! Sram te bodi!«
»Tudi steklopihaštvo je umetnost. Vsak izdelek, ki pride iz moje delavnice, ima umetniško vrednost.«
»Te tvoje glažovne pa res ne, oprosti!«
»Kaj pa, če bi se tudi ti poskusil v pihanju stekla, ko si že tukaj? Če si lahko za vikende natakar, potem bi lahko tudi med tednom bil steklopihač. Saj si nekoč igral oboo pri filharmonikih in imaš zato dobra pljuča.«
»Ne ne, jaz nikoli ne bi pihal stekla. Užaljen sem,« je rekel dirigent in se napotil proti vratom.
»Kakor hočeš,« je skomignil Hofman.
Dirigent je odšel in besno zaloputnil vrata. Toda vrata so se čez pet sekund spet odprla.
»Ali lahko, ko sem že tukaj, vsaj malce dirigiram?« je vprašal.
»Izvoli, kdo ti pa brani!« se je nasmehnil Hofman.
»Hvala. Veš, nočem še domov. Žena bi mi brž nadela predpasnik in me poslala kelnarit.«
Približal se je steklopihačem in stopil na peč, ki mu je služila kot podstavek. Izpod suknjiča je potegnil dirigentsko paličico in jo obrisal z robčkom. Dvignil je roke, globoko vdihnil, se za hip zasanjal in zamaknil, nato pa pričel. Dirigiral je in se počutil božansko. Člani orkestra se niso menili zanj, ker so vedeli, da se mu od časa do časa zmeša. Še naprej so oblikovali steklo in postajali vse bolj vešči steklarske obrti. On pa je dirigiral in dirigiral, veličastno in vzneseno, kot še nikoli doslej, patetično je opletal z rokami, se zibal na peči in si predstavljal, da iz cevi za pihanje stekla odzvanja najlepša glasba, ki si jo je mogoče zamisliti. Prav razločno je slišal Šostakovičevo peto simfonijo, podoživljal je vsako noto, nakazoval prehitke in zadržke, z mogočnimi gibi ponazarjal fortissimo in se sključil, ko je nastopil pianissimo. Bil je kakor kača ob levitvi, s sebe je odvrgel vso grenkobo, preobrazil se je v največjega dirigenta vseh časov. On, Peter Polenta, ki je oženil gostilničarjevo hčer in poučeval v osnovni glasbeni šoli teorijo, je zdaj v steklopihačih uzrl Berlinske filharmonike, o sebi pa je bil prepričan, da je Herbert von Karajan. Mesnate dojke saksofonistke Darje so se mu zdele kakor nebeška nedra Anne Sophie Mutter, vrhunske violinistke, s katero je imel bojda razmerje (Karajan). Bolj ko je gledal Darjino oprsje, bolj so ga razvnemale sanjske podobe.
Ko se je zvečer vrnil domov, še vedno zasanjan in poln vtisov, je vprašal ženo: »Ali si mi pripravila frak in predsrajčnik?«
»Ti bom dala predsrajčnik po buč! Na, tle maš predpasnik, pa marš kelnarit!« ga je pokomandirala žena, in ni mogel drugače, kot da se ji ukloni.
»Glej ga, Karajana, že spet ga žena maltretira,« so se norčevali gostje, on pa je zmedeno tekal od mize in sprejemal naročila.
7.
Na srednje velikem in obnovljenem trgu v središču mesta so se vsak dan zbirali ulični glasbeniki. Najraje so se postavili pred vodnjak, tam nastavili klobuk ali kakšen drug votel predmet in zagodli nekaj večnozelenih ali eksotično zanimivih viž. Mimoidoči so, čustveno razneženi od prijetnih melodij, radi segali v žepe.
V mestu so bili presenetljivo strpni do tujcev, in tako so vanj pogosto priromali najrazličnejši svetovljani, na primer južnoameriški Indijanci, ukrajinski plesalci kazačoka, škotski dudaši, mongolske grlne skupine, hrvaške klape pevcev, romunske folkloristke. Ulično igranje je postalo donosen posel in izbruhnila je prava vojna za življenjski prostor. Hesus Goznales, potomec azteške matere in inkovskega očeta, je v trenutku največje ogroženosti, ko so mu Rusi zasedli stolček pred vodnjakom, ki si ga je bil izposodil od Albanca Redžepija iz bližnje burekarije, zlomil violinski lok Mihaelu Andrejeviču, a ta mu ni ostal dolžan in je ročno izrezljano Indijančevo piščalko vrgel v vodnjak, da se je zaradi luknjic in votlosti napila vode in potonila. Indijanci bi že skorajda izkopali bojno sekiro, začeli bojno kričati, se z roko tapkati po ustih, če se ne bi v prepir vmešal župan, ki je odredil posebno občinsko regulativo. Na trgu od tedaj ni več nihče mogel igrati brez dovolilnice, število le-teh pa je bilo omejeno in so jih izdajali za vsak dan posebej. Na potrdilu z županovim podpisom je natančno pisalo, koliko časa sme nastopati posamezna skupina, in kdor je pravilo kršil in ga je pri prekršku zalotil občinski inšpektor, je lahko kar pospravil kovčke in se vrnil bodisi v džunglo, bodisi v tajgo, bodisi v tundro, kjer je lahko godel opicam, papagajem ali rosomahom, pa ga nihče ni pri tem oviral. Poleg tujcev se je našel tudi kakšen domačin, ki mu je bilo v veselje in čast poprijeti za glasbilo in nastaviti lonček, v katerega so kapljali cekini.
Takšne vrste lisjak je bil saksofonist Riki, ki je predčasno opustil študij trobente v Gradcu, njegova štipendija pa je že zdavnaj pošla in se je moral zategadelj preživljati s priložnostnimi opravili. Župan mu je svojo naklonjenost izkazoval s tem, da mu je izdal največ dovolilnic med vsemi glasbeniki, navsezadnje je imel Riki prednost že zato, ker je bil »človek iz naših gozdov«.
A Riki je lahko še tako pihal in se napenjal, lahko je igral do onemoglosti, da se mu je vnela spodnja ustnica in čez čas še zgornja, lahko je ure in ure stal pred vodnjakom, podnevi, ponoči, v soncu, dežju, pa kljub temu kaj dosti soldov ni kanilo v njegov lonček. Ni se prilagodil glasbenim potrebam preprostih mimoidočih, ni znal potrkati na njihova srca, ne, on nikakor ni igral za duše povprečnežev. Namesto da bi zagodel kakšno ponarodelo ali evergrinasto, je pihal v duhu svobodnega džeza. Svobodni džez, ki ga izvaja en sam glasbenik, je za običajnega mimoidočega vsaj stokrat manj poslušljiv kot tisti, ki se igra v širši zasedbi. Zato je nastavljeni lonček na tleh največkrat ostajal prazen. Ker v knjigah piše, da so marsikateri veliki umetniki bili siromaki in boemi, se je tudi Riki tolažil z mislijo, da je pač prezrt oziroma preslišan. »Prišel bo čas,« si je mislil, »ko bo zvok mojega saksofona segel daleč preko hribov in dolin in prebudil ušesa največjih poznavalcev.« (Pravzaprav si je mislil: »Ou ye, enkrat bo moj saks d best. Uuu! Jou men!«)
Bilo je običajno popoldne, ko je na tla položeni lonček pred vodnjakom spet sameval, Riki pa je igral svojo najnovejšo, še nikdar izvedeno stvaritev. Note zanjo niso bile nikoli zapisane, in to je bistvo svobodnega džeza – namreč, izvajalec, ki igra skladbo, pravzaprav hkrati komponira. Igranje in komponiranje potekata v istem trenutku, vse se odvija spontano in nepredvidljivo. Pri običajnem džezu izvajalec upošteva nekatere zakonitosti - tudi ko igra povsem svobodno v skupini, se mora vendarle ozirati na druge glasbenike -, ko pa je popolnoma sam, tedaj zanj ni več nobenih omejitev. Lahko se povsem prepusti božjim navodilom. In Riki se je resnično sprostil in užival ob igranju, kar pa ni bilo mogoče reči za mimoidoče, ki so se od nelagodja mrgodili, mrščili, kislili, razkislevali, grbančili, ključili, spet kislili in spet razkislevali.
Le redki so razumeli smisel Rikijevega ustvarjanja, še najmanj pa tisti, ki so v indijanski provizorični ulični trgovinici kupovali zgoščenke, zapestnice, uhančke in pipe miru. Tam se je trlo ljudi. Riki je zavistno opazoval Hesusa Gonzalesa, kako pohotno šteje denar od prodanih artiklov. Debel sveženj bankovcev mu je nesramno štrlel iz prsnega žepa indijanske jopice.
In v najbolj ranljivem trenutku, ko je Riki celo podvomil vase in zaradi velike denarne stiske že skorajda zamenjal repertoar, v trenutku, ko je že držal prste na tipkah saksofona, pripravljen, da bo zaigral venček Avsenikovih priljubljenih viž, se je pred vodnjakom pojavil Janko, eden redkih, ki so občudovali Rikijevo glasbeno filozofijo.
»Kako si kaj, Riki, kaj bo dobrega?« ga je pozdravil.
»Eh, stari, nič. Brez keša sem,« je žalostno povesil glavo Riki in pokazal prazen lonček na tleh. »Mi daš za kofi? Plis.«
Janko se je nasmehnil, nato pa Rikija prebrisano vprašal:
»Ali imaš avto?«
»Ej, stari, nimam.«
»Pa bi ga rad imel?«
»Ej, stari, bi.«
»Potem pa pojdi z mano.«
Odšla sta z mestnega trga. Lovec na glave je spet uspešno opravil svojo nalogo. Indijanci so se utaborili pred vodnjakom in zaigrali El condor pasa.
8.
Veliko kremenčevega peska je bilo pretaljenega v tovarni, veliko kalcijevega in natrijevega karbonata se je dodajalo kremenčevi zmesi zato, da bi se kremenčevemu pesku znižalo tališče, precej se je pihalo v tovarni in oblikovalo, v pečeh pa je neprenehoma gorelo. Peklenska vročina je z razgaljenih teles izvabljala potne kaplje.
Čeprav je Hofman steklopihačem obljubil spodobno mezdo, je nekaj mesecev kasneje postalo jasno, da stvari niso tako bajeslovne, kot so bile videti spočetka. Podjetje je zatavalo v močvirje dolgov in upniki so že udarjali s trkalom na vrata. Odnosi med direktorjem in zaposlenimi so postali ostri kot nabrušena mesarica. Nekdaj navdušeno izbuljene oči ob pihanju stekla so izgubile lesk, kroglaste ličnice so splahnele, delovna vnema je ugašala. Po stečaju je dišalo in vladala je neprijetna napetost. Vročina, v kateri so delali zaposleni, je povzročala živčnost, in tako so se nezadovoljneži večkrat besedno znesli nad Jankom. Preklinjali so ga in mu očitali, da jih je zapeljal v propadel biznis. S Hofmanom se niso prerekali, le jezno so ga prebadali z očmi in ga včasih povprašali, kdaj bo plača, on pa je vedno odgovarjal, da morda jutri. Enkrat se je celo pošalil: »Saj sem vam že včeraj povedal, da morda jutri,« vendar steklopihači njegovega smisla za humor niso razumeli.
Hofman ni bil zlohotni kapitalist, ki bi lakomno izkoriščal, izžemal, izmolževal in izsesaval delavce. Zelo je notranje trpel in se grizel zaradi nastalega položaja. Trikrat cenejša azijska steklovina na trgu mu je posivila lase, in čeprav prej nikoli ni bil privržen rasizmu, so se zdaj v njem rojevali prvi zametki sovraštva do rumene rase. Poleg tega je menil, da bi morala država zaščiti mala podjetja in celo uvesti visoke carine na produkte iz Azije. Hodil je od sestanka do sestanka, se dobil z županom, pisaril ministru, a nič ni zaleglo - bil je prepuščen le dobri volji upnikov, ki so mu dajali vedeti, da se pesek v stekleni peščeni uri, ki jim jo je bil podaril kot poslovno darilo, pretaka vse hitreje.
Janko se je kot glavni predstavnik steklopihačev večkrat pogovarjal s Hofmanom. Skupaj sta ugotavljala, kako rešiti že precej zavoženo in pogrezajoče se podjetje. Pregledovala sta fascikle in opazila, da računovodski posli niso vselej dosledno izpeljani.
»Kdo je računovodja v tem podjetju?« je vprašal Janko.
»Ni ga,« je odvrnil Hofman. »Te stvari urejam kar sam.«
»Ampak saj to je neresno, gospod Hofman.«
Hofmanu je bilo zelo nerodno. Nekaj časa je žalostno zrl v tla, nato pa rekel:
»Mogoče pa bi vi natančneje pregledali posle. Lahko vam dam nekaj fasciklov za domov.«
»Prav,« je pokimal Janko. »Dajte mi te fascikle, pa bom pogledal. Bom vprašal tudi svojo mamo, ona se na te reči malce spozna.«
S fascikli otovorjeni Janko je bil ravno pripravljen, da odide domov, ko so ga na hodniku zalotili nezadovoljni steklopihači.
»Janko, pasji sin, ti si nas potunkal v to blato!« se je razburil pozavnist Jozo.
»Res mi je žal. Ampak kaj naj storim? Ali ne vidite, da sem tudi jaz nemočen?« je skomigoval z rameni Janko, potem ko je odložil težke fascikle.
»Organiziraj stavko!« je rekel hornist Franček.
»Ja, stavko. Toliko časa ne delajmo, dokler ne dobimo denarja,« je prikimala saksofonistka Darja
»Uprimo se temu izkoriščevalcu!« je dejal klarinetist Matko.
»Jaz bi morda še malo počakal. Hofman je rekel, da bo denar jutri,« je rekel Janko.
»Jutri, vedno jutri. Siti smo že tega,« se je jezil Jozo.
»Tako je! Bôrimo se za svoj pravice!« je vzkliknila flavtiska Ela.
»Pojdimo na ulice, pred občino, pred parlament!« je bil navdušen Franček.
»Ne vem, če je to pametno,« je rekel Janko. »Stavkati bi morali na delovnih mestih, tako da nihče ne bi mogel pihati stekla namesto nas.«
»Prav imaš. Jutri bomo prišli v službo, samo delali pa ne bomo,« je rekel Franček.
»Kaj pa bomo počeli?« je vprašal pikolist Pepi.
»Ja, stavkali, tepček,« mu je odgovoril Jozo in ga lopnil po glavi.
»Kako pa?« je vprašal Matko.
»Najbolje bi bilo, da bi s seboj prinesli glasbila in kakšno hrupno zagodli,« je rekel Janko.
»Ja, pokažimo temu kapitalistu, česa smo sposobni!« se je strinjal Jozo.
»Kaj pa bomo igrali?« je vprašala Darja.
»Jaz bom prinesel note, nekaj odličnega bom pripravil. Že imam idejo,« je rekel Janko. »Saj res, kje pa je Riki?«
»Njega že par dni ni v službo,« je rekel Franček. »Spet igra trobento na trgu..«
9.
Araneus diadematus oziroma navadni križevec, kot pravimo tej vrsti pajka po domače, je trobento, ki je ležala v kotu, obdal z gosto mrežo. Nekaj mesecev je ležala tam in njen lastnik se je v tem času ni nikoli dotaknil. Včasih so ga resda zasrbeli prsti, toda vedno se je premislil.
Tisto noč pa je končno nastopil čas, ko je Janko spet segel po trobenti. Z omelcem je najprej odstranil pajkovo mojstrovino, nato pa vzel trobento v roke in si jo ponosno ogledoval. Spominjal se je dni, ko ga je pokojni oče vpisal v glasbeno šolo in ga silil igrati. Kot deček ni maral vaditi trobente, toda zdaj je bil očetu hvaležen, ker mu je z vso ljubeznijo omogočil glasbeno izobrazbo.
Približal je trobento k ustom in vdihnil. Močno je pihnil, da se je zvok zaradi odprtega okna razlegel po celi soseski. Še vedno je bil v dobri kondiciji, ki jo je ohranjal s pihanjem stekla, le prsti ga niso več tako virtuozno ubogali kot prej, a bil je prepričan, da bo z nekaj vaje spet postal dober džezist.
Usedel se je za pisalno mizo in odprl predal, iz katerega je potegnil sveženj notnega papirja. Odločil se je, da bo napisal lastno skladbo in jo poimenoval Veliki steklarski sving. Celo noč je nameraval ustvarjati zapleteno orkestracijo za pihalni orkester, ki naj bi jo izvedli naslednjega dne na dogovorjeni stavki. Najdlje se je ubadal z začetno idejo, z uvodnimi sedmimi notami; tuhtal je in premišljeval, tehtal je in ugibal, umoval je in premleval, toda ko so se mu zapisali prvi štirje takti, je zadeva stekla in note so kar deževale od njega. V sebi je odkril skladateljski talent in bil zelo presenečen sam nad sabo. Prej še nikoli ni komponiral, razen takrat ko je improviziral, toda v pravem pomenu besede je šele zdaj prestal skladateljski krst.
Jankova mati je sedela na invalidskem vozičku v kuhinji in pregledovala fascikle steklarskega podjetja. Nezadovoljno je odkimavala in si v beležko zapisovala opombe. In če je bil Janko talentiran za kompozicijo, je bila njegova mati za številke. Preden se je invalidsko upokojila, je delala kot kuharica v podjetju Jo-jo-ma, ki se je ukvarjalo z izdelovanjem godal, zlasti violončel. Ko je glavna računovodkinja zbolela, je Čemažarica tri dni vodila knjige - in celo direktor jo je pohvalil, saj je imela, po njegovih besedah, izostren občutek za denar. Tako si je nabrala nekaj računovodskih izkušenj in kasneje še večkrat svetovala pri raznih projektih. Kdo ve, ali bi morda napredovala, če je ne bi po moževi smrti popadla huda depresija.
10.
Janko je naslednjega dne prišel v službo pol ure prej in se pretihotapil v kletno fotokopirnico podjetja. Naskrivaj je naredil dvajset kopij Velikega steklarskega svinga, precej zapletene džezovske kompozicije s številnimi modulacijami in spremembami ritma. Ko so se v podjetju pojavili stavkajoči steklopihači s svojimi glasbili, jim je Janko razdelil partiture. Pred seboj so zagledali težke, hitre pasaže in se zbali, da jim zaradi pomanjkanja vaje ne bodo kos.
»Kdaj si to napisal?« je vprašal Jozo, medtem ko je za ogrevanje vlekel sem in tja poteg pozavne.
»Včeraj ponoči!« se je ponosno nasmehnil Janko.
»Če si zmogel ti, potem bomo tudi mi!« je pokimal hornist Franček. Prsti so ga tako kot vse druge steklopihače že močno srbeli.
»Dovolj je bilo pihanja stekla! Zdaj bomo zapržili Veliki steklarski sving!« je navdušeno vzkliknila saksofonistka Darja.
»Tako je! Veliki steklarski sving,« so za njo ponavljali orekstraši. Bili so pripravljeni na krsto izvedbo Jankove stvaritve.
Odkar so v podjetju zavladale napete razmere, Hofman ni več nadziral proizvodnje. Ves čas je bil zaprt v pisarni ali pa je odhajal na teren in sestankoval. Tistega jutra ni slutil, da zaposleni pripravljajo stavko; kot ponavadi je v svojem direktorskem naslonjaču prebiral časopis in srebal kavo. Skodelico je približal k obrazu in skoraj bi se že dotaknil njenega roba z ustnicami, skoraj bi naredil požirek, če ga ne bi zmotil Veliki steklarki sving.
Brž je vstal z naslanjača in odhitel v proizvodnjo, od koder se je razlegala glasba. Stekel je po stopnicah in se napotil v »pekel«, kot je sam imenoval delavnico, v kateri je puhtelo od peklenske vročine. Zagledal je pihalni orkester in pred njim stoječega Janka, ki je vzneseno dirigiral. Za orkestrom je stal ročno napisan protestni transparent: »Hočemo svoje plače!«
Orkester še nikoli ni igral tako doživeto in prepričljivo. Glasbeniki so čutili sleherni ton, vsak premor, prehitek in zadržek. Skladbi so se predali v celoti in jo izvajali tako dobro, kakor da bi jo bili vadili že več mesecev. Še tako velik glasbeni strokovnjak si ne bi mislil, da igrajo prima vista, torej brez vnaprejšnje priprave.
»Res izvirna ideja za stavko, moram priznati. Presenetili ste me,« je rekel Hofman, potem ko je glasbenikom zaploskal.
Glasbeniki so se zaničljivo nasmehnili.
»Toda žal vam moram sporočiti, da bo podjetje šlo v stečaj,« je dodal Hofman.
»In to pomeni, da bomo izgubili službe?« je vprašal Janko.
»Res je. Nimam druge izbire,« je rekel Hofman.
»In ne bomo dobili plač?« je otožno vprašal pikolist Pepi.
»Bojim se, da ne,« je prikimal Hofman.
Steklopihači so povesili glave in obstali kakor vkopani. Vedeli so, da njihova stavka ni več smiselna. Spogledali so se, molče poprijeli za glasbila ter zaigrali žalno koračnico, s katero so nekoč nastopali na pogrebih. V primerjavi z Velikim steklarskim svingom je zvenela klavrno in neprepričljivo.
»Gospod, neka stara ženica je pred vrati,« je Hofmanu prišepnil vratar.
»Spustite jo naprej,« je dejal Hofman.
Uboga bolna mati je pognala kolesje invalidskega vozička in vstopila v delavnico.
»O, gospa Čemažarjeva, kako ste kaj?« jo je pozdravil Hofman.
»DOVOLJ!« je zaklicala uboga bolna mati in orkester je pri priči utihnil, kot da bi ga odrezal.
»Mati! Morda zdaj ni pravi trenutek,« je zmedeno rekel Janko.
»Tiho bodi, sin! Vse sem slišala. Že pol ure čepim pred vrati,« je rekla, nato pa zvito pogledala Hofmana: »Pravite, da vaše podjetje propada, kajne?«
»Ja,« je rekel Hofman. »Na žalost je tako.«
»Seveda propada, ko pa z njim niste dobro gospodarili!« se je razburila Čemažarica.
»Kako to mislite?« se je začudil Hofman.
»Ali ste uveljavljali davčne olajšave za investicijo v peč?« je vzvišeno vprašala.
»Hm,« se je zamislil Hofman in praskal po bradi. »Nisem.«
»Ali veste, da vam zavod za zaposlovanje povrne denar, če zaposlite nezaposlene?« je nadaljevala.
»Res? Nisem vedel,« je sramežljivo odgovoril Hofman.
»Ali ste zahtevali kaj za prekvalifikacijo glasbenikov od zavoda?«
»Nisem.«
»Ali ne veste, da vam država povrne trošarino za porabljeno nafto?«
»Kaj res?«
»Ali ste izpolnili obrazec REK1?«
»Kaj pa je to?«
»Ali ste izpolnili obrazec REK2?«
»...?«
»Ali veste, da ste na demografsko ogroženem območju ...«
»Ja ...?«
»... in zato lahko zaprosite za sredstva od Saparda!«
Hofman se je od sramu hotel vdreti v tla. Začel je tekati gor in dol po delavnici, praskal se je po glavi, grizel nohte, cepetal, nato pa skrušeno priznal:
»Oprostite mi, ker sem takšen bedak.«
»Vsakdo kdaj ušpiči kakšno neumnost. Toda vi si tega ne bi smeli privoščiti. Vi ste oseba na odgovornem položaju,« je rekla Čemažarica.
»Joj, kaj naj storim? Vse sem zavozil!« je obupano tarnal Hofman.
»Ne skrbite,« ga je mirila Čemažarica. »Saj ni treba, da gre podjetje v stečaj.«
»Res ne?« jo je otožno pogledal.
»Če boste uredili stvari, ki sem vam jih omenila, se še vedno lahko rešite.«
»Vse, prav vse bom storil, kar pravite. Izpolnil bom obrazec REK1, pa tudi obrazec REK2, uveljavljal bom davčne olajšave, zaprosil bom za sredstva od Saparda... Obljubim, obljubim. Hvala vam, gospa Čemažarjeva.«
»In plače boste tudi izplačali! Še danes!« je požugala Čemažarica.
»Bom, bom,« je prikimal Hofman in steklopihači so od velikega navdušenja zaploskali.
»Zdaj pa, juhej juhej, zaigrajte kakšno na poskok, da nazdravimo« jim je zaukazala Čemažarica.
»Seveda, gospa« je rekel pozavnist Jozo. »Zelo smo vam hvaležni, ker ste rešili naša delovna mesta.«
Janko je bil ponosen na mater kot še nikoli v življenju. Steklopihači so srečni in veseli spet poprijeli za glasbila in zagodli poskočno alpsko vižo: Na Roblek bom odšel, bom ljubco s sabo vzel ... Hofman je prinesel steklenico sadjevca in z njim pogostil ubogo bolno mater.
»Juj juj juhuhu!« je zavriskala in visoko dvignila kozarec. Z drugo roko je tolkla v ritmu polke.
Dirigent Peter Polenta je prislonjen na vrata z leskom v očeh poslušal, kaj se dogaja v steklopihaški delavnici. Odvezal si je predpasnik, se oblekel v frak, si namestil predsrajčnik, ga nekoliko popravil in nekajkrat globoko zadihal, da bi se otresel treme. Pripravljen je bil, da vstopi na prizorišče in sam poprime za taktirko. Napočil je čas, ko bo končno lahko dirigiral Berlinskim filharmonikom. Skupaj bodo izvedli Berliner Luft, znamenito koračnico, ki je vselej podžgala srca tako mladih kot starih Berlinčanov.
Prijel je za kljuko in se za hip zamislil. Njegova duševnost je vsebovala vse manj polente in vse več karajanskosti.